Prejšnji teden sem začela post o prekmalem metanju pomladi… nekako se je zgubil v (med)mreženju… No, ponosno sem si zapisala kako je kolenček zdržal nekaj lušnih vzpetinčic, kako je celo nekoliko plezunjkal (by the one and only Car himself;)) in kako se je zraven še službeno nerviral in srčno sekiral..In v vsej ihti sem odganjala zimo s še in še pa še mal morske hrane in pridno zalivala z žižulami in pivom in enim ornk hard-core babjim vikendom. Takim ta pravim, s čipsom in pirom in kanal-debatami, dečve moje – HVALA;)
In kaj je od tega ostalo? Plundra v ponedeljek zjutraj, pa nakup pecikla Nu. 5, pa en milion gor-do gor-dol v fitnessu, pa ena ‘ne za slabe želodce’ urtikarija, ki jo je treba z injekcijami odganjat, drugač se ne da;( Ampak, bo že res, kar vedno pravim – naj bodo žile, pljuča, koža ali glava, sam vezi in kosti mi pustte pri mir! Sploh pa zdej… med potočnikovanjem….Še zbiram pogum za menjavo športa – med šopingom mi lahko počjo pač samo živci, ampak big time! A bo to potem kej boljše? Ob vsej pasji in pajčji zabavi in prakticiranju raznoraznih ‘športov’ v slo, se kopica pajkecev spravi na tiste sonca in zraka željne. Pa je vseeno al’ pajkovci pišejo z levo al’ z desno, predejo enako.
In se sicer oddaljujem od prelestne teme pohajkovanja po soncu (ne pa tudi od naslova), ko mi v stare spominske mreže (jebi ga, mormo sledit trendom) misli tkejo nove potke in se spomnim slik iz branja in poslušanja o padalcih in mazačih, ki so mlada dekleta in žene spravljali prek tega u/s(t)ranstva iz drugih razlogov sicer, ampak efekt je lahko kaj hitro isti! Mazači in popoldanci na črno….ostalo naj izmašta domišljija….
In tako med praskanjem zaznam še en odbor – z vrednote! IN uh, se strinjam, vrednostni sistem v naši ljubi je podrt, grabežljivost in zlagan nasmeh s prstom u rit pa že ustaljena rutina in žal avtomatiziran način razmišljanja in dojemanja realnosti vedno mlajših rodov. In, da ne pozabim, s tistim prstom velja prot vetru pokazat, da smrdi na drugo stran. Hecno, vabljiv naslov, napačen veter – očitno rabimo burjo, jugo pa še kako košavo zrven.
Pa potem na koncu le spoznam, da je del lepšega jutri prav v mojih rokah, da ga imam vsak dan rada in mu kanček novih spoznanj in čustvovanj lahko dam.
In sem hvaležna za prav vsak dan, ki ga z lepšim jutri imam!
