…in zdaj, ko čas odštevam do srede, potem pa uvajam neko novo štetje, postoperativen čas al’…. nimam pojma kaj? In ko sta moja srednjeročna plana le 2 – štimat koleno in ne prehitro past v neizbežno depra-stanje… mi pač preostane samo moledovanje za zadnja 2 dni brez dežja, da oddirjam stran…
V zadnjem času sem lahko kar vesela mojih predoperativnih turic, pač glede na časovne zmožnosti… Javor, Besnica, Litija, Ravni vrh, Pance, Lipoglava s te strani in Krim z one. In še par samokompromisov, ki jih sklepam s seboj na poti v hribe…. če ne rinem do vrha, mi očuvaš kolena, al’ pa … ustavim se 15 min pred vrhom in grem čiiisto počasi dol, po tadolgi cesti v zameno OK koleno… in take notranje psiho-teatre se jest grem na poti do Kam. sedla;)…. Ritles je se pravi zadnja 2 meseca spet izvisel za prvim ovinkom… Sicer so bile dohtarjeve direktive ravno – fitnes in kontrolirano gibanje, ne ga srat po kakih hribih in moj takrat še po prvi operaciji zrušen ego se je popolnoma strinjal in je bil vesel vsakega zamaha v fitnesu in se je zgrozil nad vsemi, ki zganjajo neko hudo patetiko tam v hribih…. In vse moje odločitve, da tokrat pa RES! delam tako kot je treba odpadejo nekega jutra, ko kot hipnotizirana vstanem, vzamem gojzarje, palice, prbijam musko po znanih ovinkih…in sem kar od nekje srečna, svobodna in začutim Igyjevo ‘lust for life’… in tud pojma nimam kako sem se tukaj znajdla, v Kamniških;)… To je to! Grem! In upam, da me noben ne vidi kako božam kamne in trave, kaj vse tem gozdnim škratom povem… O novem upanju, ki sem ga morda srečala na poti navzdol;)…..
In sploh je čakanje na nemobilno obdobje ko da ti v glavi odbijajo minute do končnosti. In se v tebi prebudi en strah kaj vse bi ti rad še naredil do takrat… in Jelenko je tele bonge resno vzela;) – odigrala sem svojo prvo vlogico v amaterskem gledališču, v Dvornem baru zapela Josipino pesem, v službi na polno angažirana, v športu na max, v žuru khm, hehe… sem že omenila, da zopet zmorem noret do osmih zjutraj?;)…
In…. sem pripravljena! ..3, 2, 1…..
junij 28, 2010 at 9:04 am |
yeeeah bejbe, vse je v glav !!!!
, valjda ni konca, to zdaj verjetno že veš, pač spet teraš naprej…:-)
junij 30, 2010 at 10:18 am |
prebral že post-op, pa vseeno še enkrat – veliiiik sreče s kolenom …
junij 30, 2010 at 2:31 popoldan |
Hvala, hvala obema in enako, seveda;)) Zaenkrat bolj mobilna, kot sem v strahu pričakovala, nekam je zginla zadnja loža mišice v kolenu, pogačico in gleženj pa zjutraj zdaj že dobro razločim!;)…. bom malo bolj updateala, samo da bom dlje lahko sedela za tole škatlo,
pozzzdravček
julij 7, 2010 at 7:32 am |
Tud jaz sem spet čist neapdejtana, čeprav vseen boljš to, kt met cajt zarad zatečenga kolena
…ampak kar je je in močno stiskam pesti, da ti gre vse tko kt je najbolj, da čimprej uplahne (sej hlajenje z ledom je v tej vročini prijetna stvar 
), da bodo koraki čimprej spet normalni, da bodo med risanjem črk z nogo po zraku misli nedepresivne in da bo to poletje lepo kljub malo manjši mobilnosti. Drž se bejba, sej cajt gre hit naprej in Kamniške bodo počakale.
julij 7, 2010 at 8:04 popoldan |
Hehe, me je takoj manj kolen bolu;)) uživaj!