In poskušam  verjet v to, ko gledam v 11, 12, 13,….

In se predvsem zopet podajam v boj  sama s sabo in s temi prekletimi čiki! grrrr!

Wish me luck!

ko se s tabo poigrava

ovnovska narava.

Ko je zraven še kri vroča,

misli šibajo kot Soča,

tresk in bum do nog hiti

ta nemirna vroča kri.

Glava misli –  ali ne,

jezik zine, kar ne sme…

In tak pride kakšen dan,

ko ovniček gre na plan.

Jutri je baje sonce, a ne?

Med tem, ko glava misli svoje ima Koleno svojo lastno državo, ureditev, vodstvo, vojsko in plebejuse…. Žal. Nemočne ob poplavah, ki jih sosednje burze brez zadržkov šibajo po kanalih bp hrustančevine, po že tako okleščenih meniskusih in razkrajajočih se sosednjih tkiv.

5 tednov po operaciji je stanje  Kolena takšno: gibljivost kar OK, hoja OK, oteklina pa zmagovalna;(

5 tednov post op je stanje v glavi takšno: KONČNO berem tiste knjige…, depre se zaenkrat še uspešno branim;), izpitov se še nisem lotla….. , tečnoba me še ni popolnoma zajela (moje mnenje)….. Kar gre;)

5 tednov post op stanje družabnega življenja: Klopčarjenje je moja glavna zabava in zanimive ljudi srečaš tule v Štepcu. Kar velik je ‘kripl odsek’, pa ‘geronto odsek’… članstvo je ponavadi dvojno… pa debate o poceni bananah in kukanje čez zavese…

…. in hvala njemu, ki se je vzel od kdo ve kje in bo šel kdo ve kam……

Eci peci pec…. pa naj bo dans tošl! Ker prejšnji teden so bili ključi in bi blo kar malo dolgočasno se ponavljat.. Drži pa, da so detektivska posla iskanja tošla idr. dobra prevetritev možganovine… in ker redno treniram,  se strateški becirk sivine odzove bliskovito in z najmanj a, b in c plani;) Za namig kje iskati, pod svežo odejo zunaj se zna skrivat še kaj drugega, kot le moj tošl;)

Le kdaj se spet srečamo?

Hehe, našla star post… epilog enega takih pa je bil to nedeljo, ko mi je policistka prinesla pred 5 leti izgubljen/ukraden tošl, pa še mal črvičkov zraven;)

V zadnjem času sem lahko kar vesela mojih predoperativnih turic, pač glede na časovne zmožnosti… Javor, Besnica, Litija, Ravni vrh, Pance,  Lipoglava s te strani in Krim z one. In še par samokompromisov, ki jih sklepam s seboj na poti v hribe…. če ne rinem do vrha, mi očuvaš kolena, al’ pa … ustavim se 15 min pred vrhom in grem čiiisto počasi dol, po tadolgi cesti v zameno OK koleno… in take notranje psiho-teatre se jest grem na poti do Kam. sedla;)…. Ritles je se pravi zadnja 2 meseca spet izvisel za prvim ovinkom… Sicer so bile dohtarjeve direktive ravno – fitnes in kontrolirano gibanje, ne ga srat po kakih hribih in moj takrat še po prvi operaciji zrušen ego se je popolnoma strinjal in je bil vesel vsakega zamaha v fitnesu in se je zgrozil nad vsemi, ki zganjajo neko hudo patetiko tam v hribih…. In vse moje odločitve, da tokrat pa RES! delam tako kot je treba odpadejo nekega jutra, ko kot hipnotizirana vstanem, vzamem gojzarje, palice, prbijam musko po znanih ovinkih…in sem kar od nekje srečna, svobodna in začutim Igyjevo ‘lust for  life’… in tud pojma nimam kako sem se tukaj znajdla, v Kamniških;)… To je to! Grem! In upam, da me noben ne vidi kako božam kamne in trave, kaj vse tem gozdnim škratom povem… O novem upanju, ki sem ga morda srečala na poti navzdol;)…..

In sploh je čakanje na nemobilno obdobje ko da ti v glavi odbijajo minute do končnosti. In se v tebi prebudi en strah kaj vse bi ti rad še naredil do takrat… in Jelenko je tele bonge resno vzela;) – odigrala sem svojo prvo vlogico v amaterskem gledališču, v Dvornem baru zapela Josipino pesem, v službi na polno angažirana, v športu na max, v žuru khm, hehe… sem že omenila, da zopet zmorem noret do osmih zjutraj?;)…

In…. sem pripravljena! ..3, 2, 1…..

-punca natovorjena z ruzakom, še enim na zadnjem delu kolesa in še torbo na belanci (al’ balanci?), nosi kolo gor po stopnicah, mimo nje gresta 2 fanta in NOBEN ne trzne??

-punca, spet fejst natovorjena, išče ključ v torbi, tip prleti s ključi v roki in čita cajtng, dokler ‘se vrata ne odprejo’????

- V hribih: mimo gre en kup ljudi, vsi znajo tisti dve ‘dober dan’, mladenič povesi pogled in gre sramežljivo mimo??

Ja, zgleda, da nekej je v gatah – samo kaj?

In kaj je od tega ostalo? Plundra v ponedeljek zjutraj, pa nakup pecikla Nu. 5, pa en milion gor-do gor-dol v fitnessu, pa ena ‘ne za slabe želodce’ urtikarija, ki jo je treba z injekcijami odganjat, drugač se ne da;( Ampak, bo že res, kar vedno pravim – naj bodo žile, pljuča, koža ali glava, sam vezi in kosti mi pustte pri mir! Sploh pa zdej… med potočnikovanjem….Še zbiram pogum za menjavo športa – med šopingom mi lahko počjo pač samo živci, ampak  big time! A bo to potem kej boljše? Ob vsej pasji in pajčji zabavi in prakticiranju raznoraznih ‘športov’ v slo, se kopica pajkecev spravi na tiste sonca in zraka željne. Pa je vseeno al’ pajkovci pišejo z levo al’ z desno, predejo enako. 

 In se sicer oddaljujem od prelestne teme pohajkovanja po soncu (ne pa tudi od naslova), ko mi v stare spominske mreže (jebi ga, mormo sledit trendom) misli tkejo nove potke in se spomnim slik iz branja in poslušanja o padalcih in mazačih, ki so mlada dekleta in žene spravljali prek tega u/s(t)ranstva iz drugih razlogov sicer, ampak efekt je lahko kaj hitro isti! Mazači in popoldanci na črno….ostalo naj izmašta domišljija….

In tako med praskanjem zaznam še en odbor – z vrednote! IN uh, se strinjam, vrednostni sistem v naši ljubi je podrt, grabežljivost in zlagan nasmeh s prstom u rit pa že ustaljena rutina in žal avtomatiziran način razmišljanja in dojemanja realnosti vedno mlajših rodov. In, da ne pozabim, s tistim prstom velja prot vetru pokazat, da smrdi na drugo stran. Hecno, vabljiv naslov,  napačen veter – očitno rabimo burjo, jugo pa še kako košavo zrven.

Pa potem na koncu le spoznam, da je del lepšega jutri prav v mojih rokah, da ga imam vsak dan rada in mu kanček novih spoznanj in čustvovanj lahko dam.

In sem hvaležna za prav vsak dan, ki ga z lepšim jutri imam!